»Čas pa mineva in mineva … Otožna ob izgubljenih iluzijah, neutolažljivo žalostna ob smrtih, zrem v modro ravnino: morje ne obžaluje neštetih smrti valov, ki nenehno ponikajo na sipkem pesku obale, morje ve, da se v duši oceana rojeva nov vzgib, bodoča jata valov, neštetih, ponavljajočih se, med seboj v sorodu, a neponovljivih in enkratnih v naraščanju in usihanju, prelepih valov v živosti modrega življenja! Da mi je dano biti val!«

»Rodi me vsak dan drugačna zora, upajoč vdih, hvaležen izdih. Telo se ponižno dvigne v pokončen položaj. Radostim se človeške drže. Ni samoumevna. Čuvala jo bom. Ne smem pogledati navzdol, spodaj je preteklost, le majhen spust oči me lahko zamaje. Prihodnost? Zavisi samo od ravnovesja zdaj.«

»Tudi tri gledalke po dolgem zaprtju gledališča si zaslužijo, da doživijo gledališče v polnosti izvedbe predstave.«

»Rodi me vsak dan drugačna zora, upajoč vdih, hvaležen izdih.«

»Širok interpretativni razpon Saše Pavček.«

»Igralska ekipa za predstavo garala nekaj mesecev.«

»Knjiga, kot ocean široka in globoka.«

»Sicer ni šlo na dah, zaradi izjemne obsežnosti tega dela sem se moral nekajkrat vračati na površje, da zajamem zrak.«

»Tisočstranski špeh Marcela Štefančiča Če umrem, preden se zbudim: klasično obdobje filma noir.«